Izgubljeni čas Andreja Inkreta je dokumentarna knjiga sedmih esejev, 36 "nekih davnih zapisov" (nastalih med jesenjo 1989 in pomladjo 1992) in štirih daljših intervjujev. Eseji pripovedujejo o političnem komisarju Dušanu Pirjevcu - Ahacu in njegovem "hudem slovesu od vsega partizanskega", o Prešernovem in Smoletovem junaku Črtomiru, o Šeligovem "uslišanem spominu" in Jančarjevi "noči arheologov". Esejističnim besedilom sledijo aktualistične kolumne o "vmesnem času" - serija sprotnih, zelo osebnih, tako rekoč "literarnih" odzivov na razpad vzhodnoevropskega komunističnega kompleksa, hkrati pa komentarjev in kritik najzgodnejše dobe slovenske državnosti. Podobne, dokumentarne oz. avtobiografske poteze so naposled značilne za intervjuje, v katerih avtor Izgubljenega časa brez zadržkov odkriva svoj curriculum, stike in značilne nesporazume z okoljem, svojo vero in ironijo, odnos do literature in gledališča, posebej do njune kritike in zgodovine, opisuje srečanja s sodobniki itd.